novice

Generalni direktor SZO Tedros Adhanom Ghebreyesus in direktor kitajskega nacionalnega urada za nadzor in preprečevanje bolezni Wang Hesheng od februarja letos pravita, da se je "bolezni X", ki jo povzroča neznan patogen, težko izogniti in da se moramo na pandemijo, ki jo povzroča, pripraviti in se nanjo odzvati.

Prvič, partnerstva med javnim, zasebnim in neprofitnim sektorjem so osrednji element učinkovitega odziva na pandemijo. Preden pa se to delo začne, si moramo resnično prizadevati za zagotovitev pravočasnega in pravičnega globalnega dostopa do tehnologij, metod in izdelkov. Drugič, vrsta novih tehnologij cepiv, kot so mRNA, DNA plazmidi, virusni vektorji in nanodelci, se je izkazala za varno in učinkovito. Te tehnologije so bile v raziskavah že do 30 let, vendar niso bile licencirane za uporabo pri ljudeh do izbruha Covid-19. Poleg tega hitrost, s katero se te tehnologije uporabljajo, kaže, da je izvedljivo zgraditi resnično platformo za cepiva s hitrim odzivom in se lahko pravočasno odzove na novo različico SARS-CoV-2. Razpoložljivost te vrste učinkovitih tehnologij cepiv nam daje tudi dobro osnovo za pripravo kandidatov za cepiva pred naslednjo pandemijo. Pri razvoju potencialnih cepiv za vse viruse s pandemičnim potencialom moramo biti proaktivni.

Tretjič, naš nabor protivirusnih terapij je dobro pripravljen na odziv na virusno grožnjo. Med pandemijo covida-19 so bile razvite učinkovite terapije s protitelesi in zelo učinkovita zdravila. Da bi zmanjšali izgubo življenj v prihodnji pandemiji, moramo razviti tudi širokospektralne protivirusne terapije proti virusom s pandemičnim potencialom. V idealnem primeru bi morale biti te terapije v obliki tablet, da bi se izboljšala distribucijska zmogljivost v okoljih z velikim povpraševanjem in omejenimi viri. Te terapije morajo biti tudi lahko dostopne, ne da bi jih omejeval zasebni sektor ali geopolitične sile.

Četrtič, imeti cepiva v skladiščih ni isto kot jih dati na voljo širši javnosti. Izboljšati je treba logistiko cepljenja, vključno s proizvodnjo in dostopom. Zavezništvo za inovativno pripravljenost na pandemije (CEPI) je globalno partnerstvo, ustanovljeno za preprečevanje prihodnjih pandemij, vendar je za čim večji učinek potrebno več truda in mednarodne podpore. Med pripravami na te tehnologije je treba preučevati tudi človeško vedenje, da bi ozavestili javnost o skladnosti s predpisi in razvili strategije za boj proti dezinformacijam.

Končno so potrebne še več uporabnih in temeljnih raziskav. Pojav nove različice SARS-CoV-2, ki se popolnoma razlikuje po antigenu, je vplival tudi na delovanje različnih cepiv in terapevtskih zdravil, ki so bila razvita prej. Različne tehnike so imele različno stopnjo uspeha, vendar je težko ugotoviti, ali bodo ti pristopi vplivali na naslednji pandemični virus ali celo, ali bo naslednjo pandemijo povzročil virus. Brez možnosti predvidevanja prihodnosti moramo vlagati v uporabne raziskave novih tehnologij, da bi olajšali odkrivanje in razvoj novih zdravil in cepiv. Prav tako moramo obsežno in močno vlagati v temeljne raziskave mikroorganizmov z epidemičnim potencialom, virusne evolucije in antigenega drifta, patofiziologije nalezljivih bolezni, človeške imunologije in njihovih medsebojnih odnosov. Stroški teh pobud so ogromni, a majhni v primerjavi z vplivom Covida-19 na zdravje ljudi (tako fizično kot duševno) in svetovno gospodarstvo, ki je bil samo v letu 2020 ocenjen na več kot 2 bilijona dolarjev.

Ogromen vpliv krize Covid-19 na zdravje in družbeno-ekonomski razvoj močno kaže na nujno potrebo po namenski mreži, namenjeni preprečevanju pandemij. Mreža bo sposobna odkriti viruse, ki se širijo z divjih živali na živino in ljudi, preden se razvijejo v lokalizirane izbruhe, na primer za preprečevanje epidemij in pandemij z resnimi posledicami. Čeprav takšna formalna mreža še ni bila vzpostavljena, ni nujno povsem nova naloga. Namesto tega bo gradila na obstoječih večsektorskih operacijah spremljanja, pri čemer bo črpala iz že delujočih sistemov in zmogljivosti. Usklajevanje z uvedbo standardiziranih postopkov in izmenjavo podatkov za zagotavljanje informacij za globalne baze podatkov.

Omrežje se osredotoča na strateško vzorčenje divjih živali, ljudi in živine na vnaprej določenih žariščih, s čimer odpravlja potrebo po svetovnem nadzoru virusov. V praksi so potrebne najnovejše diagnostične tehnike za zgodnje odkrivanje virusov razlitja v realnem času, pa tudi za odkrivanje številnih ključnih endemičnih virusnih družin v vzorcih, pa tudi drugih novih virusov, ki izvirajo iz divjih živali. Hkrati sta potrebna globalna protokol in orodja za podporo odločanju, ki zagotavljajo, da se novi virusi odstranijo iz okuženih ljudi in živali takoj, ko so odkriti. Tehnično je ta pristop izvedljiv zaradi hitrega razvoja številnih diagnostičnih metod in cenovno dostopnih tehnologij sekvenciranja DNK naslednje generacije, ki omogočajo hitro identifikacijo virusov brez predhodnega poznavanja ciljnega patogena in zagotavljajo rezultate, specifične za vrsto/sev.

Ko se novi genetski podatki in z njimi povezani metapodatki o zoonotskih virusih pri divjih živalih, ki jih zagotavljajo projekti odkrivanja virusov, kot je Global Virome Project, shranjujejo v globalnih podatkovnih bazah, bo globalna mreža za nadzor virusov postala učinkovitejša pri odkrivanju zgodnjega prenosa virusov na ljudi. Podatki bodo prav tako pripomogli k izboljšanju diagnostičnih reagentov in njihove uporabe z novo, bolj dostopno in stroškovno učinkovito opremo za odkrivanje in sekvenciranje patogenov. Te analitične metode bodo v kombinaciji z bioinformatičnimi orodji, umetno inteligenco (UI) in velepodatki pripomogle k izboljšanju dinamičnih modelov in napovedi okužb in širjenja s postopno krepitvijo zmogljivosti globalnih sistemov nadzora za preprečevanje pandemij.

Vzpostavitev takšne longitudinalne mreže za spremljanje se sooča s precejšnjimi izzivi. Obstajajo tehnični in logistični izzivi pri oblikovanju okvira vzorčenja za nadzor virusov, vzpostavitvi mehanizma za izmenjavo informacij o redkih prelivanjih, usposabljanju usposobljenega osebja in zagotavljanju, da javni sektor in sektor zdravja živali nudita infrastrukturno podporo za zbiranje, prevoz in laboratorijsko testiranje bioloških vzorcev. Potrebni so regulativni in zakonodajni okviri za reševanje izzivov obdelave, standardizacije, analiziranja in izmenjave velikih količin večdimenzionalnih podatkov.

Formalna mreža za nadzor bi morala imeti tudi lastne mehanizme upravljanja in člane organizacij javnega in zasebnega sektorja, podobno kot Globalno zavezništvo za cepiva in imunizacijo. Prav tako bi morala biti v celoti usklajena z obstoječimi agencijami ZN, kot sta Svetovna organizacija za prehrano in kmetijstvo/Svetovna organizacija za zdravje živali/SZO. Za zagotovitev dolgoročne trajnosti mreže so potrebne inovativne strategije financiranja, kot je združevanje donacij, nepovratnih sredstev in prispevkov finančnih institucij, držav članic in zasebnega sektorja. Te naložbe bi morale biti povezane tudi s spodbudami, zlasti za globalni Jug, vključno s prenosom tehnologije, razvojem zmogljivosti in pravično izmenjavo informacij o novih virusih, odkritih v okviru programov globalnega nadzora.

Čeprav so integrirani sistemi nadzora ključnega pomena, je za preprečevanje širjenja zoonoz potreben večplasten pristop. Prizadevanja se morajo osredotočiti na odpravljanje temeljnih vzrokov prenosa, zmanjšanje nevarnih praks, izboljšanje sistemov živinoreje in povečanje biološke varnosti v prehranski verigi živali. Hkrati se mora nadaljevati razvoj inovativne diagnostike, cepiv in terapevtike.

Najprej je bistveno preprečiti učinke prelivanja z uvedbo strategije »Eno zdravje«, ki povezuje zdravje živali, ljudi in okolja. Ocenjuje se, da približno 60 % izbruhov bolezni, ki jih pri ljudeh še nismo opazili, povzročajo naravne zoonoze. Z strožjo regulacijo trgov in izvrševanjem zakonov proti trgovini s prostoživečimi živalmi je mogoče učinkoviteje ločiti človeške in živalske populacije. Prizadevanja za upravljanje zemljišč, kot je zaustavitev krčenja gozdov, ne koristijo le okolju, temveč ustvarjajo tudi varovalne pasove med prostoživečimi živalmi in ljudmi. Široko sprejetje trajnostnih in humanih kmetijskih praks bi odpravilo prekomerno uporabo pri udomačenih živalih in zmanjšalo uporabo profilaktičnih protimikrobnih zdravil, kar bi vodilo do dodatnih koristi pri preprečevanju odpornosti na protimikrobna zdravila.

Drugič, okrepiti je treba varnost v laboratorijih, da se zmanjša tveganje nenamernega sproščanja nevarnih patogenov. Predpisi bi morali vključevati ocene tveganja, specifične za lokacijo in dejavnost, za prepoznavanje in ublažitev tveganj; temeljne protokole za preprečevanje in obvladovanje okužb; ter usposabljanje o pravilni uporabi in pridobivanju osebne zaščitne opreme. Obstoječe mednarodne standarde za obvladovanje bioloških tveganj je treba široko sprejeti.

Tretjič, študije funkcije GOF (GOF), katerih cilj je razjasniti prenosljive ali patogene značilnosti patogenov, je treba ustrezno nadzorovati, da se zmanjša tveganje, hkrati pa zagotoviti, da se pomembno raziskovalno delo in razvoj cepiv nadaljuje. Takšne študije GOF lahko povzročijo nastanek mikroorganizmov z večjim epidemičnim potencialom, ki se lahko nenamerno ali namerno sprostijo. Vendar se mednarodna skupnost še ni dogovorila o tem, katere raziskovalne dejavnosti so problematične ali kako ublažiti tveganja. Glede na to, da se raziskave GOF izvajajo v laboratorijih po vsem svetu, je nujno treba razviti mednarodni okvir.