novice

Hrana je najpomembnejša potreba ljudi.
Osnovne značilnosti prehrane vključujejo vsebnost hranil, kombinacijo živil in čas uživanja.
Tukaj je nekaj pogostih prehranjevalnih navad med sodobnimi ljudmi

Rastlinska prehrana

Mediteranska kuhinja
Mediteranska prehrana vključuje olive, žita, stročnice (užitna semena stročnic), sadje (tipična sladica), zelenjavo in zelišča, pa tudi omejene količine kozjega mesa, mleka, divjih živali in rib. Kruh (polnozrnat kruh, narejen iz ječmena, pšenice ali obojega) prevladuje v vsakem obroku, olivno olje pa predstavlja relativno velik delež vnosa energije.

Študija sedmih okrožij, ki jo je vodil Ancel Keys, je prepoznala zdravstvene lastnosti mediteranske kuhinje. Začetna zasnova je vključevala primerjavo prehrane in življenjskega sloga sedmih držav na podlagi podatkov ene ali več moških kohort v vsaki državi. V kohorti z olivnim oljem kot glavno prehransko maščobo sta bili tako umrljivost zaradi vseh vzrokov kot umrljivost zaradi koronarne srčne bolezni nižji kot v nordijskih in ameriških kohortah.

Dandanes se izraz »sredozemska prehrana« uporablja za opis prehranjevalnega vzorca, ki sledi naslednjim značilnostim: rastlinska hrana (sadje, zelenjava, minimalno predelana žita, stročnice, oreščki in semena) v kombinaciji z zmernimi do enakimi količinami mlečnih izdelkov, predvsem fermentiranih mlečnih izdelkov (kot sta sir in jogurt); majhne do zmerne količine rib in perutnine; majhna količina rdečega mesa; in običajno se med obroki uživa vino. Predstavlja potencialni pristop k prilagoditvi prehrane, ki je pomemben za številne zdravstvene izide.

Krovni pregled, opravljen na podlagi metaanalize opazovalnih študij in randomiziranih kliničnih preskušanj (vključno s podatki več kot 12,8 milijona udeležencev), kaže na zaščitno povezavo med upoštevanjem mediteranske prehrane in naslednjimi zdravstvenimi izidi (skupaj 37 analiz).

vegetarijanska prehrana
Zaradi etičnih, filozofskih ali verskih razlogov vegetarijanstvo obstaja že od antičnih časov. Vendar pa se ljudje od zadnjih nekaj desetletij 20. stoletja vse bolj osredotočajo na zdravstvene učinke vegetarijanstva, pa tudi na njegove ekološke koristi (zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, zmanjšanje rabe vode in zemljišč). Dandanes vegetarijanstvo zajema vrsto prehranskih vedenj, za katere so značilne razlike v stališčih, prepričanjih, motivacijah ter socialnih in zdravstvenih razsežnostih. Vegetarijanstvo lahko opredelimo kot kateri koli prehranjevalni vzorec, ki izključuje meso, mesne izdelke in v različni meri druge živalske proizvode, medtem ko je rastlinska prehrana širši izraz, ki se uporablja za opis prehranjevalnih vzorcev, ki se v prvi vrsti zanašajo na živila neživalskega izvora, vendar ne izključujejo živil živalskega izvora.

Glede na raznolikost in večplastno naravo vegetarijanskih vzorcev je prepoznavanje specifičnih bioloških mehanizmov precejšen izziv. Trenutno je bil predlagan njegov vpliv na več poti, vključno s presnovnimi, vnetnimi in nevrotransmiterskimi potmi, črevesno mikrobioto in genomsko nestabilnostjo. Vedno so obstajala polemika o povezavi med dobrim upoštevanjem vegetarijanske prehrane in zmanjšanjem srčno-žilnih bolezni, ishemične bolezni srca, smrti zaradi ishemične bolezni srca, dislipidemije, sladkorne bolezni, nekaterih vrst raka in morebitnega tveganja smrti zaradi vseh vzrokov.

Dieta z nizko vsebnostjo maščob

Ker lipidi in ogljikovi hidrati predstavljata dve makrohranili, ki v sodobni prehrani največ prispevata k skupnemu vnosu energije, je uravnoteženje teh dveh makrohranil cilj več metod prilagajanja prehrane, katerih cilj je uspešno nadzorovati telesno težo in doseči druge zdravstvene rezultate. Preden so se v medicinski skupnosti začele promovirati diete z nizko vsebnostjo maščob za zmanjšanje tveganja za srčno-žilne bolezni, so že obstajale diete z nizko vsebnostjo maščob, namenjene izgubi teže. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so ljudje koronarno srčno bolezen in debelost pripisovali maščobam v prehrani, diete z nizko vsebnostjo maščob, živila z nizko vsebnostjo maščob in koncepti z nizko vsebnostjo maščob pa so postajali vse bolj priljubljeni.

Čeprav ni enotne definicije, velja dieta, kadar je delež lipidov v skupnem vnosu energije manjši od 30 %, za dieto z nizko vsebnostjo maščob. Pri dieti z izjemno nizko vsebnostjo maščob 15 % ali manj skupnega vnosa energije prihaja iz lipidov, približno 10–15 % iz beljakovin in 70 % ali več iz ogljikovih hidratov. Ornisheva dieta je vegetarijanska dieta z izjemno nizko vsebnostjo maščob, kjer lipidi predstavljajo 10 % dnevnih kalorij (razmerje med polinenasičenimi in nasičenimi maščobami > 1), ljudje pa se lahko prosto prehranjujejo v drugih pogledih. Ustreznost hranil v dietah z nizko in izjemno nizko vsebnostjo maščob je v veliki meri odvisna od individualne izbire hrane. Upoštevanje teh diet je lahko izziv, saj ne omejuje le številnih živil živalskega izvora, temveč tudi rastlinska olja in mastna živila rastlinskega izvora, kot sta oreščki in avokado.

Omejevanje ogljikovih hidratov v prehrani

Atkinsonova dieta, ketogena dieta in dieta z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov
V prvem desetletju 21. stoletja so nekatere randomizirane kontrolirane študije pokazale, da so udeleženci, ki so jim priporočili dieto z najmanj ogljikovimi hidrati (tj. različne različice Atkinsonove diete), imeli večjo izgubo teže in večje izboljšanje nekaterih dejavnikov tveganja za koronarno srčno bolezen v primerjavi s tistimi, ki so jim priporočili dieto z več ogljikovimi hidrati. Čeprav vse študije niso pokazale superiornosti zgoraj omenjenih prehranskih prilagoditev med fazo spremljanja ali vzdrževanja in se upoštevanje diete razlikuje, je znanstvena skupnost nato začela podrobneje raziskovati klinični potencial te diete.

Izraz ketogena se uporablja za opis različnih diet. Pri večini ljudi lahko že uživanje le 20–50 g ogljikovih hidratov na dan zazna ketonska telesa v urinu. Te diete se imenujejo ketogene diete z izjemno nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov. Druga metoda klasifikacije se uporablja predvsem za zdravljenje epilepsije, odporne na zdravila, in temelji na razmerju med prehranskimi lipidi in skupno količino prehranskih beljakovin in ogljikovih hidratov. V klasični ali najstrožji različici je to razmerje 4:1 (<5 % energije prihaja iz ogljikohidratnih diet), medtem ko je v najohlapnejši različici to razmerje 1:1 (modificirana Atkinsonova dieta, približno 10 % energije prihaja iz ogljikovih hidratov), ​​med obema pa obstaja več različnih možnosti.

Prehrana z visoko vsebnostjo ogljikovih hidratov (50–150 g na dan) se v primerjavi z rednim vnosom še vedno šteje za dieto z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov, vendar te diete morda ne povzročijo presnovnih sprememb, ki jih povzroča dieta z izjemno nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov. Pravzaprav lahko diete z ogljikovimi hidrati, ki predstavljajo manj kot 40 % do 45 % celotnega vnosa energije (kar verjetno predstavlja povprečni vnos ogljikovih hidratov), ​​uvrstimo med diete z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov, v to kategorijo pa spada tudi več priljubljenih diet. Pri conski dieti 30 % kalorij izvira iz beljakovin, 30 % iz lipidov in 40 % iz ogljikovih hidratov, pri čemer je razmerje med beljakovinami in ogljikovimi hidrati 0,75 na obrok. Tako kot dieta South Beach in druge diete z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov tudi regionalna dieta zagovarja vnos kompleksnih ogljikovih hidratov s ciljem zmanjšanja postprandialne koncentracije insulina v serumu.

Antikonvulzivni učinek ketogene diete se doseže z vrsto potencialnih mehanizmov, ki lahko stabilizirajo sinaptično funkcijo in povečajo odpornost na epileptične napade. Ti mehanizmi še niso povsem razumljeni. Zdi se, da ketogena dieta z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov zmanjšuje pogostost napadov pri otrocih z epilepsijo, odporno na zdravila. Zgornja dieta lahko doseže nadzor nad napadi v kratkoročnem do srednjeročnem obdobju, njene koristi pa se zdijo podobne koristim trenutnih antiepileptičnih zdravil. Ketogena dieta lahko zmanjša tudi pogostost napadov pri odraslih bolnikih z epilepsijo, odporno na zdravila, vendar so dokazi še vedno negotovi, pri odraslih bolnikih s superrefraktornim statusom epilepticus pa so poročali o nekaterih obetavni rezultatih. Najpogostejši klinični neželeni učinki ketogenih diet vključujejo prebavne simptome (kot je zaprtje) in nenormalne krvne lipide.

Deshu dieta

V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je bila izvedena multicentrična randomizirana klinična študija (študija DASH) za oceno vpliva prehranjevalnih vzorcev na nadzor krvnega tlaka. V primerjavi z udeleženci, ki so bili na kontrolni dieti, so udeleženci, ki so bili na 8-tedenski eksperimentalni dieti, doživeli večje znižanje krvnega tlaka (povprečno znižanje sistoličnega krvnega tlaka za 5,5 mm Hg in povprečno znižanje diastoličnega krvnega tlaka za 3,0 mm Hg). Na podlagi teh dokazov je bila eksperimentalna dieta, imenovana Deshujeva dieta, opredeljena kot učinkovita strategija za preprečevanje in zdravljenje hipertenzije. Ta dieta je bogata s sadjem in zelenjavo (pet oziroma štiri obroke na dan) ter z mlečnimi izdelki z nizko vsebnostjo maščob (dva obroka na dan), z nižjimi ravnmi nasičenih lipidov in holesterola ter relativno nižjo skupno vsebnostjo lipidov. Pri tej dieti je vsebnost kalija, magnezija in kalcija blizu 75. percentila vnosa ameriške populacije, poleg tega pa vsebuje veliko količino vlaknin in beljakovin.
Od prve objave članka smo poleg hipertenzije preučevali tudi povezavo med dieto De Shu in različnimi drugimi boleznimi. Boljše upoštevanje te diete je pomembno povezano z zmanjšanjem umrljivosti zaradi vseh vzrokov. Več opazovalnih študij kaže, da je ta dieta povezana z zmanjšanjem stopnje pojavnosti raka in umrljivosti zaradi raka. Krovni pregled metaanalize je pokazal, da je bilo glede na prospektivne kohortne podatke približno 9500 milijonov udeležencev boljše upoštevanje diete De Shu povezano z nižjo stopnjo pojavnosti presnovnih bolezni, kot so srčno-žilne bolezni, koronarna srčna bolezen, možganska kap in sladkorna bolezen. Kontrolirana študija je pokazala znižanje diastoličnega in sistoličnega krvnega tlaka, pa tudi znižanje več presnovnih kazalnikov, kot so inzulin, raven glikiranega hemoglobina, raven skupnega holesterola in LDL holesterola ter izguba teže.

Maide dieta

Maidejeva dieta (kombinacija mediteranske in Deshujeve diete, katere cilj je odložiti nevrološko degeneracijo kot intervencija) je prehranski vzorec, namenjen zadovoljevanju specifičnih zdravstvenih potreb (kognitivnih funkcij). Maidejeva dieta temelji na prejšnjih raziskavah o povezavi med prehrano in kognitivnimi sposobnostmi ali demenco, v kombinaciji z značilnostmi mediteranske in Deshujeve diete. Ta dieta poudarja vnos rastlinske hrane (polnozrnata žita, zelenjava, fižol in oreščki), zlasti jagodičevja in zelene listnate zelenjave. Ta dieta omejuje uživanje rdečega mesa, pa tudi živil z visoko vsebnostjo skupnih in nasičenih maščob (hitra hrana in ocvrta hrana, sir, maslo in margarina ter pecivo in sladice) in uporablja olivno olje kot glavno jedilno olje. Priporočljivo je uživati ​​ribe vsaj enkrat na teden in perutnino vsaj dvakrat na teden. Maidejeva dieta je pokazala nekaj potencialnih koristi v smislu kognitivnih izidov in se trenutno aktivno preučuje v randomiziranih kliničnih preskušanjih.

Časovno omejena dieta

Postenje (tj. neužitje hrane ali pijač, ki vsebujejo kalorije, od 12 ur do nekaj tednov) ima zgodovino več sto let. Klinične raziskave se osredotočajo predvsem na dolgoročne učinke posta na staranje, presnovne motnje in energijsko ravnovesje. Postenje se razlikuje od omejevanja kalorij, ki zmanjša vnos energije za določen delež, običajno med 20 % in 40 %, vendar pogostost obrokov ostane nespremenjena.

Občasno postenje je postalo manj zahtevna alternativa neprekinjenemu postu. Gre za skupni izraz z različnimi načrti, vključno z izmeničnim obdobjem posta in obdobjem omejenega prehranjevanja z običajnim obdobjem prehranjevanja ali obdobjem prostega prehranjevanja. Dosedanje metode lahko razdelimo v dve kategoriji. Prva kategorija se meri v tednih. Pri metodi posta z nadomestnim dnem se postenje izvaja vsak drugi dan, po vsakem dnevu posta pa sledi dan neomejenega prehranjevanja. Pri izboljšani metodi posta z nadomestnim dnem se diete z izjemno nizko vsebnostjo kalorij izmenjujejo s prostim prehranjevanjem. Dva dni na teden lahko jeste neprekinjeno ali občasno, preostalih 5 dni pa jeste normalno (dietna metoda 5+2). Druga glavna vrsta občasnega posta je prehranjevanje z omejenim časom, merjeno dnevno, ki se izvaja le v določenih časovnih obdobjih dneva (običajno 8 ali 10 ur).