Študija je pokazala, da je bil v starostni skupini 50 let in več nižji socialno-ekonomski status pomembno povezan s povečanim tveganjem za depresijo; med njimi imata nizka udeležba v družabnih dejavnostih in osamljenost posredniško vlogo pri vzročni povezavi med obema. Rezultati raziskave prvič razkrivajo mehanizem delovanja med psihosocialnimi vedenjskimi dejavniki in socialno-ekonomskim statusom ter tveganjem za depresijo pri starejših ter zagotavljajo pomembne znanstvene dokaze v podporo oblikovanju celovitih intervencij za duševno zdravje pri starejši populaciji, odpravi socialnih determinant zdravja in pospešitvi uresničevanja globalnih ciljev zdravega staranja.
Depresija je vodilni problem duševnega zdravja, ki prispeva k svetovnemu bremenu bolezni in je vodilni vzrok smrti med težavami z duševnim zdravjem. Celovit akcijski načrt za duševno zdravje 2013–2030, ki ga je SZO sprejela leta 2013, poudarja ključne korake za zagotavljanje ustreznih intervencij za ljudi z duševnimi motnjami, vključno s tistimi z depresijo. Depresija je razširjena pri starejši populaciji, vendar je večinoma nediagnosticirana in nezdravljena. Študije so pokazale, da je depresija v starosti močno povezana s kognitivnim upadom in tveganjem za srčno-žilne bolezni. Socioekonomski status, družbena aktivnost in osamljenost so bili neodvisno povezani z razvojem depresije, vendar njihovi skupni učinki in specifični mehanizmi niso jasni. V kontekstu globalnega staranja je nujno treba razjasniti socialne zdravstvene determinante depresije v starosti in njihove mehanizme.
Ta študija je populacijska, meddržavna kohortna študija, ki uporablja podatke iz petih nacionalno reprezentativnih anket starejših odraslih v 24 državah (izvedenih od 15. februarja 2008 do 27. februarja 2019), vključno s študijo o zdravju in upokojitvi, nacionalno študijo o zdravju in upokojitvi, HRS, angleško longitudinalno študijo staranja (ELSA), raziskavo o zdravju, staranju in upokojitvi v Evropi (Survey of Health, Ageing and Retirement in Europe), raziskavo o zdravju, staranju in upokojitvi v Evropi (The Survey of Health, Ageing and Retirement in Europe), longitudinalno študijo o zdravju in upokojitvi na Kitajskem (China Health and Retirement Longitudinal Study), longitudinalno študijo o zdravju in upokojitvi na Kitajskem (CHARLS) in mehiško študijo o zdravju in staranju (MHAS). V študijo so bili vključeni udeleženci, stari 50 let in več na začetku, ki so poročali o svojem socialno-ekonomskem statusu, družabnih dejavnostih in občutkih osamljenosti ter so bili anketirani vsaj dvakrat; izključeni so bili udeleženci, ki so imeli na začetku depresivne simptome, tisti, ki jim niso bili na voljo podatki o depresivnih simptomih in kovariatah, ter tisti, ki jim podatki niso bili na voljo. Na podlagi dohodka gospodinjstva, izobrazbe in zaposlitvenega statusa je bila uporabljena osnovna metoda analize kategorij za opredelitev socialno-ekonomskega statusa kot visokega in nizkega. Depresija je bila ocenjena z uporabo Mehiške študije zdravja in staranja (CES-D) ali EURO-D. Povezava med socialno-ekonomskim statusom in depresijo je bila ocenjena z uporabo Coxovega proporcionalnega modela tveganja, združeni rezultati petih anket pa so bili pridobljeni z uporabo modela naključnih učinkov. Ta študija je nadalje analizirala skupne in interaktivne učinke socialno-ekonomskega statusa, družabnih dejavnosti in osamljenosti na depresijo ter raziskala posredniške učinke družabnih dejavnosti in osamljenosti na socialno-ekonomski status in depresijo z uporabo vzročno-mediacijske analize.
Po medianem spremljanju 5 let je depresijo razvilo 20.237 udeležencev z incidenčno stopnjo 7,2 (95-odstotni interval zaupanja 4,4–10,0) na 100 oseb-let. Po prilagoditvi za različne moteče dejavnike je analiza pokazala, da so imeli udeleženci z nižjim socialno-ekonomskim statusom večje tveganje za depresijo v primerjavi z udeleženci z višjim socialno-ekonomskim statusom (združeni HR = 1,34; 95-odstotni IZ: 1,23–1,44). Od povezav med socialno-ekonomskim statusom in depresijo je bilo le 6,12 % (1,14–28,45) oziroma 5,54 % (0,71–27,62) posredovanih z družabnimi dejavnostmi oziroma osamljenostjo.
Ugotovljeno je bilo, da ima le interakcija med socialno-ekonomskim statusom in osamljenostjo pomemben vpliv na depresijo (združeni HR = 0,84; 0,79–0,90). V primerjavi z udeleženci z visokim socialno-ekonomskim statusom, ki so bili socialno aktivni in niso bili osamljeni, so imeli udeleženci z nizkim socialno-ekonomskim statusom, ki so bili socialno neaktivni in osamljeni, večje tveganje za depresijo (skupni HR = 2,45; 2,08–2,82).
Socialna pasivnost in osamljenost le delno posredujeta v povezavi med socialno-ekonomskim statusom in depresijo, kar kaže na to, da so poleg intervencij, usmerjenih v socialno izolacijo in osamljenost, potrebni tudi drugi učinkoviti ukrepi za zmanjšanje tveganja za depresijo pri starejših odraslih. Poleg tega kombinirani učinki socialno-ekonomskega statusa, socialne aktivnosti in osamljenosti poudarjajo koristi sočasnih integriranih intervencij za zmanjšanje globalnega bremena depresije.
Čas objave: 7. september 2024